Ali je kdorkoli med nami sploh kdaj pomislil, da nam bo marca vsakdan začel krojiti koronavirus? Ne. Ali smo se znali spopasti z drugačnim načinom življenja? Seveda.
Zato je bilo tudi slovo naših devetošolcev, Melise in Tijana, takšno, kot ga narekujejo trenutne razmere. Drugačno, a nikakor manj pomembno ali manj izpolnjeno. Prav vsak posameznik naše šole je pomemben člen verige.
V svojem življenju lahko nadziramo vse, lahko rečemo da, lahko rečemo ne, lahko počnemo, kar hočemo, in odidemo, kamorkoli hočemo, a edina stvar, ki je nikoli ne bomo mogli nadzorovati, je čas. Ta nam vedno znova spolzi skozi prste. Ne moremo ga ustaviti in ne moremo ga zavrteti nazaj. Na žalost ne moremo narediti ničesar, da bi ostali še nekaj tednov ali se vrnili v dneve, ko smo se še tako brezskrbno igrali na šolskem igrišču. Torej, kaj nam podari čas? Spomine. Odvzeto nam je lahko karkoli, a spomini vedno ostanejo v srcu. In tako bodo v spominih Melise in Tijana ostali ti dragoceni skupni trenutki devetih let.
